Zdaj govori glasbena pedagoginja

»Zdi se, da je človeška narava taka. Nisi takoj dobrodošel. Najprej moraš pokazati, kdo si in kakšen si, in šele po takem daljšem ali krajšem preizkusu te sprejmejo ali ne.«

»To je bila najbrž najhujša izkušnja. Kako pa je bilo z nostrifikacijo magisterija in drugimi birokratskimi zapleti? Bilo jih je kar nekaj in morala sem dolgo čakati. To ni samo moja zgodba. Nedvomno nisem edina, preprosto tako je.«

»Tudi v predstavi je povedano: pet let. Vprašala sem vse svoje prijatelje, ki so odšli v tujino. Povedali so, da traja pet let, preden lahko znova zadihaš in ne čutiš več tistega pritiska: imamo vse glede dokumentov? Žalostno je, a včasih opažam ... To hitro pozabiš. Ko slišim ljudi spraševati: 'Kateri dokument?' Še enega potrebujejo.«